Vzgojiteljica Martina Ugovšek z vami deli kratko razmišljanje o pomenu družine.
Ljudje smo si med seboj različni, različne pa so tudi družine, vsaka je svoj unikat, čisto vse, pa so sestavljene iz družinskih članov. Družina je za družbo zelo pomemben faktor, saj v njej doživimo prve vzorce socializacije. V njej zgradimo temelje za naše vrednote, navade, značilnosti, vzorci vedenja, sočutje in pomoč do drugih, naš značaj… Otrok v družini prvič sliši besedo ne ali počakaj, potrudi se, saj znaš, uspelo ti bo, poizkusi še enkrat… Zato ima družina zelo pomembno vlogo pri otrokovem odraščanju, oblikovanju otrokove osebnosti in mišljenja, saj z vzgojo in zgledom stremi k temu, da bo vzgojila osebnost, ki se bo ”znašla” v vsakdanu. Lahko bi rekli, da ima vsak posameznik v družbi nalogo, ki naj bi jo opravljal, z namenom, ustvarjati optimalne pogoje za socializirano življenje.
Družinski člani imajo med seboj različne medsebojne odnose. Kadar govorimo o odnosu starš otrok oz. na kakšen način starši postavljajo meje otrokom, govorimo o vzgojnih stili, ki pa se med seboj razlikujejo. Strokovnjakinji Retuznik Bozovičar in Kranjec ločita med tremi vzgojnimi stili: represivni ali avtoritarni, permisivni ali »popustljivi« in pa demokratični stil. Za represivni vzgojni slog je značilna uporaba negativnih vzgojnih sredstev; omejitve, prepovedi, kazni, graje. Popustljivi vzgojni slog, ki je značilen za 21. stoletje, izhaja iz otroka in je čisto nasprotje represivnemu slogu, saj ga predstavljata popustljivost in odsotnost pravil. Za demokratičen vzgojni slog je značilno, da v njem prevladujejo vrednote, izbrano je pravo ravnotežje med popustljivostjo in strogostjo.
Menim, da smo se družinski člani, ravno sedaj, ko se je cel svet znašel pred neznano oviro, še bolj povezali med seboj. Pomembno je, da otrokom damo občutek pripadnosti in varnosti, ga poslušamo in razumemo, podpiramo pri odločitvah in mu pri ”napakah” stojimo ob strani.
