Še preden smo zaplavali v vrtčevske poletne počitnice, smo imeli v skupinah Sončki in Žogice prav poseben dan; in to ne samo en, ampak dva! Ker se nam nekaterim že mudi v šolske klopi, vam kar na hitro namignemo… Kdo je slovenski knjižni junak, ki v eni roki nosi sonce, v drugi roki pa sladoled? … Joj ne, ne gre tako… Kekec no, kako že gre… Aja, saj res, v eni roki nosim sonce, v drugi roki, zlati smeh. Ja, tako bo pa prav! Sedaj ste sigurno že ugotovili, da govorimo o Kekcu. V začetku junija, smo imeli otroci prav posebno noč. Prespali smo v vrtcu in to kar sami, brez staršev. Na igrišču vrtca so nas pričakali štirje Kekčevi junaki. Prišla je slepa Mojca, pa teta Pehta, s polno košaro zdravilnih rožc’, boječi Rožle, ki se vsega boji, samo nas otrok ne, pa seveda Kekec. Še preden smo lahko šli na Kekčevo noč v vrtcu, smo morali zavriskati na ves glas, da nas je slišal ves Preddvor. Seveda smo to vsi opravili z odliko. Ko smo se poslovili od staršev in si, ko je bil sonce kar visoko na nebu, zaželeli lahko noč, smo se razdelili v dve skupini. Ena je odšla na Kekčeve delavnice, kjer smo izdelovali Kekčev klobuk. Na klobuku seveda ni smela manjkati najlepša planinska rožica, planika. Druga skupina pa je šla na pastirske igre. Joj, pastirske igre so bile res zabavne; skakali smo v vrečah, prenašali vodo iz velikega lonca za mleko na drugo stran igrišča, metali žoge v prazne konzerve, da so padale po tleh, s samokolnicami prenašali les, … Za tem smo bili res že pošteno lačni! Naš najboljši kuhar Tomaž nam je pripravil najbolj slastne žgance, take, kot jih zna pripraviti samo on! Moramo priznati, da ko so se želodčki napolnili smo postajali že malo utrujeni, vendar nas je že čakala naslednja naloga. Mojci smo morali pomagati najti kapljice, da bo lahko spet videla. Kekec nam je skril naloge po Preddvoru, mi pa smo jih suvereno reševali; dokončati smo morali Kekčevo pesem, pa ugotoviti, kdo je Kosobrin, … in, kaj mislite, nam je uspelo najti kapljice? Prav imate, seveda, da nam je uspelo! Košara je bila skrita pri jezeru, notri so bile Mojčine kapljice in pa … še nekaj, kar smo z veseljem pojedli. Joj, smo bili pa že utrujeni. Prijateljem smo pokazali svoje pižame, pred spanjem še malo pokramljali in nato sladko zaspali. Res je bil lep večer in posebna noč, vendar smo bili zjutraj zelo veseli, ko so po nas prišli naši starši.
No, sedaj pa drugi namig; kje se dobro vidi gora Špik? Tega sigurno ne veste, mi pa! V Kranjski gori. Po Kekčevi noči v vrtcu smo odšli obiskati še pravo Kekčevo deželo. Tja in nazaj smo se peljali s pravim avtobusom, pot je hitro minila, saj smo se ves čas zabavali in prepevali Kekčevo pesem. Po krajšem postanku, smo se že presedli na Kekčev avtobus, ki nas je po skrivni poti peljal skoraj do Kekca. Uf, vmes smo imeli še kar nekaj nalog. Rešiti smo morali Mojco, ki je bila zaprta v kletki, pa pregnati tistega umazanega Bedanca, ki nam je grozil, da nas bo vzel, da mu bomo mogli kuhati in striči nohte na nogah, uh…fuj! Tako dobro smo oponašali sovo, da je za tri dni zbežal na goro Špik, pa kar tam naj ostane! Za tem smo srečali Brinclja in končno smo našli Kekca. Kekec nas je peljal v svojo hišo in nam v njej povedal skrivnost, katero ne povemo nikomur! Za tem nas je peljal še do tete Pehte. Res ni zlobna, samo navihani Kekec ji nagaja, pa mu včasih navije ušesa. Postregla nam je s slastnim pecivom in domačim čajem. In prišel je čas odhoda…
Res smo se imeli lepo! Sedaj pa še skok v morje, potem pa gremo novim dogodivščinam naproti, nekateri še malo v vrtec, drugi pa že veselo in ponosno, v stavbo višje, na Šolsko ulico 9. Zraven pa zavriiiiskamo in zapojemo; juujuujhuhuuuu, jaz pa pojdeeem, …
Srečno generacija 2015!
Zapisala: Martina Ugovšek, vzgojiteljica
